Zavod Sploh

Niko Goršič: Beg kot vrnitev

Neforma 71 (Kaja Janjić, Veronika Valdes, Vid Drašler)
26. 5. 2019, Španski borci, Ljubljana

Prav je, da se spomnimo zadnje edicije Neforme 71 v pretekli sezoni v organizaciji Zavoda Sploh, ker je bil po svoji celovitosti pravi umetniški plesno-gledališki dogodek. Sicer smo podobnih poskusov v dvorani Španskih borcev videli že kar nekaj – prehoda iz balkona preko parterja na oder – in bi lahko rekli, da je to kar gibalna transverzala po vzoru slovenskih alpinistov. Do sedaj sta Kaja Janjić in Veronika Valdes zmagovalki. V čem je njuna posebnost? Ne le v konceptualni jasnosti, suvereni dvojni avtorski plesni poetiki, veščini improviziranja in samem ugledališčenju performansa, ampak ... 

Uprizoritvena improvizacija kot nekakšen jazzovski jam session. Kreativno spoznavanje in prisluškovanje »in medias res«! Iz svojih dvojnih svetov plesalki gradita energijsko močno vizualno in gibalno naracijo predstave, izumljata scenske slike iz danega prostora dvorane Španskih borcev ob »astralni« virtuozni glasbeni podlagi bobnarja in tolkalca Vida Drašlerja in minimalnih lučnih spremembah med prehodi iz balkonskega dela v parter in na koncu vstopa na oder. Govorimo lahko o vračanju na »deske, ki pomenijo svet«. Začetni prizor se dogaja visoko na balkonu, kjer zadnja stena nedvoumno ustavlja plesalki na poti naprej iz dvorane oz. obupano iščeta izhod, da se rešita iz objema svoje usojenosti plesalk, iz svojih umetniških dvomov ... oditi iz lastne samosti v drugačen svet? Interpretacije so lahko različne. Ta njuna dvojnost, kot tudi dvojna avtorska estetika, je na sceni (tudi) sicer dvoumna. Medsebojne interakcije skoraj ni, kot da imata vsaka svoj, toda enak, nerazrešen življenjski problem in ga rešujeta sami zase. Ta paralelnost osebnih zgodb je vznemirljiva. Kot da se zavedata svoje necelovitosti in da sta v tej dvojnosti neločljiva celota, zaradi dvojnosti pa tudi problematična celota. Ni mogoče spregledati krize subjektov. Groza izgubljenega zaupanja v lastni ego v procesu

primarne plesne imaginacije. Po neuspešnih poskusih se vdata zavezi, svoji ustvarjalni usojenosti, in prične se »trnova hoja« skozi prazen gledališki parter z žametnimi rdečimi sedeži za gledalce, kjer se ustavljata, jih preskakujeta, pa spet nadaljujeta svojo pot nazaj na odrske deske – ki ob vsej osebni nerazrešenosti nudijo nov ustvarjalni začetek. Nov izziv naj vzpostavi novo plesno kreacijo, ki bo ustvarila novo medsebojno zaupanje. In, kjer se performans konča. Ta njun beg je bil kot vrnitev. Trpek, a avtentičen umetniški dogodek.

Šestdeseta in sedemdeseta leta so ustvarile v umetniškem prostoru mit o improvizaciji kot umetniški formi, še posebno v sodobnem plesu, ki je iskal v spontanosti telesa drugačnost od, zanj toge in pogosto človeku odtujene, tradicije. Kraljica plesne improvizacije pri nas je Jasna Knez, ki prav letos praznuje svojo življenjsko sedemdesetletnico. Svoj ustvarjalni oder si je razširila v življenjski prostor. In postala je emblem slovenskega performansa. Performer avtobiografsko režira lastni jaz, govori v lastnem imenu, razširja umetnostni realizem v življenjski prostor, izven gledališča, v galerijo, na ulico ... Ti hipni krokiji, vdori, intervencije so specifičen plesni hiperrealizem, še več, s poudarjanjem privatnega že pravi superrealizem. In če to primerjamo z dogodki v gledališču, na likovni sceni, v glasbi ... pridemo do prav tega zaključka. In če danes igralca in performerja na odru zamenjuje pripovedovalec, lahko ugotavljamo, da so poti umetniških zvrsti paralelne.
 
Seveda tu ne smemo pozabiti na predhodnike: Isidoro Duncanovo, Marcela Duchampa, Johna Cagea ... !

Niko Goršič, 10.09.2019

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni